Slovenski znakovni jezik (SZJ) Slovenski znakovni jezik je vizualno-manualna komunikacija gluhih in nekaterih močno naglušnih oseb. Spada v veliko skupino znakovnih jezikov. Ne da se ga istočasno govoriti s slovenščino. Kratica za slovenski znakovni jezik je SZJ. Za razvoj, uveljavljanje in uporabo slovenskega znakovnega jezika skrbi Svet za slovenski znakovni jezik. SZJ je prvi naravni jezik/materni jezik gluhih in nekaterih močno naglušnih oseb, ki živijo v Sloveniji. Velja za jezik manjšine. Govorijo ga gluhi, nekatere močno naglušne osebe, njihovi svojci in prijatelji ter tolmači slovenskega znakovnega jezika. Tako kot slovenščina tudi SZJ pozna narečja. Še posebej so narečja prisotna v krajih, ki mejijo na sosedne države. V njih je mogoče zaslediti vplive znakovnih jezikov sosednih držav. Podobno kot ostali znakovni jeziki po svetu, je tudi SZJ utrpel posledice resolucij tako imenovanega 2. milanskega kongresa iz l. 1880, ki je v izobraževalnem sistemu za gluhe in naglušne prepovedal uporabo znakovnega jezika. Slovenke in Slovenci smo ponosni na svojo slovenščino, enako smo gluhi in močno naglušni v Sloveniji ponosni na svojo materinščino - slovenski znakovni jezik (SZJ). Dne 5. novembra 2002 je slovenski državni zbor razglasil Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Ur.l. RS, št. 96/2002). S tem zakonom so se za gluhe in naglušne v naši domovini, pa tudi za njihovo materinščino, začeli svetlejši časi. Od takrat pa do današnjega dne je v SZJ nastalo veliko novih besed in strokovnih izrazov, če upoštevamo, da se je zgodovina slovenskega znakovnega jezika nekako ustavila koncem 19. stoletja in nadaljevala z letom 2002. V tem zgodovinskem vakuumu pa se je slovenski znakovni jezik ohranjal izključno v krogih gluhih in naglušnih. Slovenski znakovni jezik, za razliko od nekaterih znakovnih jezikov po svetu, uporablja tudi izgovorjavo.   Zgibanka: SZJhttp://www.pgns.si/index.php/content/display/59