Življenjepis Sveti Filip Smaldone 1848-1923 Rojen je bil 27. julija 1848 v Neaplju, v Italiji, v času znanih »neapeljskih vstaj«. Ko je bil star 12 let je bila strmoglavljena burbonska monarhija. Za Cerkev so se začeli hudi časi. Neapeljski nadškof Sisto Riario Sforza je bil izgnan v tujino. Nobene obetavne prihodnosti ni bilo, še najmanj za mladino, ki je na lastni koži čutila »porodne bolečine« nove socialne, politične in religiozne smeri. Prav v tem času družbene krize se je Filip odločil za duhovništvo in služenje Cerkvi. V času študija filozofije in teologije je želel, da bi se posvetil karitativni dejavnosti, predvsem gluhim, ki so v Neaplju v tem času živeli na robu družbe. Popolnoma se jim je posvetil in tako zanemaril svoje študijske obveznosti. To mu je onemogočilo, da bi vstopil v neko manjšo redovno skupnost, zato je prosil za premestitev iz neapeljske nadškofije v nadškofijo Rossano Calabro. Tamkajšnji nadškof mons. Pietro Cilento ga je sprejel. Kljub prestopu v drugo nadškofijo, se je leta 1876 vrnil v Neapelj in nadaljeval s študijem ter z delom za slušno prizadete. Nadškof Pietro Cilento ga je zelo cenil. Dne 31. julija 1870 ga je osebno posvetil v subdiakona, 27. marca 1871 pa še v diakona. Duhovnik je postal 23. septembra 1871 pri 24 letih. Po posvečenju v mašnika je začel s katehezami v tako imenovanih »večernih kapelah«, pomagal v številih župnijah, predvsem v Santa Catalina v Foro Magno, obiskoval bolnike po bolnišnicah ali pa hišah. Ko se je v Neaplju pojavila kuga, se jo je tudi sam nalezel, toda ozdravljen je bil zahvaljujoč molitvi k pompejski Devici Mariji. Vanjo je bil vdan skozi vse svoje življenje. Da bi dal večji pečat svojemu duhovniškemu poklicu je razmišljal o odpravi v misijone. Toda njegov spovednik, ki ga je duhovno spremljal že od otroštva, ga je prepričal, da je njegovo poslanstvo med gluhimi v Neaplju. Od takrat se je s popolno vnemo posvetil apostolatu gluhih. Z duhovniki in laiki je skušal ustanoviti Kongregacijo salezijanskih duhovnikov, a ta zamisel nikoli ni zaživela. Dosegel pedagoško izobrazbo in načrtoval, da bi ustanovil inštitucijo, čigar poslanstvo bi bilo humana in krščanska oskrba slušno prizadetih oseb. Skupaj z Lorenzom Apicella je 25. marca 1885 odprl Inštitut v kraju Lecce. Tam so živele nekatere redovnice, ki so postale izhodišče Kongregacije salezijank Presvetega Srca. Sestre sta podpirala škofa iz Lecce mons. Salvatore Luigi dei Conti di Zola in mons. Gennaro Trama. Omenjena kongregacija se je začela naglo širiti.   Ker Filipovo srce številnim revnim družinam ni znalo reči »NE«, začel je iskati bivališča ne le slušno prizadetim, ampak tudi slepim in zapuščenim sirotam. Spregledal ni ne človeške ne moralne potrebe mladih. Odpiral je številne domove s šivalnimi delavnicami, pa tudi študentske domove. V času njegovega življenja je njegova Kongregacija šla skozi veliko preizkušenj, ki so se pojavljale tako znotraj same Kongregacije kot zunaj nje. Kljub vsemu pa se je Kongregacija širila in krepila. V Leccu ga je močno napadla neka laična proticerkvena organizacija. V kongregaciji se je moral soočiti z neprijetno zapuščinsko situacijo, ki se je končala z dolgo apostolsko vizitacijo. Prav v času teh neprijetnih dogodkov je izstopal izjemen značaj Smaldoneja in jasno je bilo, da je ustanovitev redovne skupnosti bila Božja previdnost. Včasih se zdi, da Bog lahko celo z bolečino očiščuje svoje ljube otroke, če so njihova početja načrtovana v božjem imenu. Kljub težavam, ki so nastajale v teh 40 let, je Filip bil vedno pripravljen zagovarjati svoje cilje. Želel je materialno podpreti in duhovno oblikovati svoje bolnike. Poleg tega, da je bil voditelj Inštituta za bolnike in ustanovitelj salezijank Presvetega Srca, je bil goreč spovednik duhovnikov in bogoslovcev, duhovni voditelj številnih verskih skupnosti in predstavnik Kongregacije misijonarjev Frančiška Saleškega. Bil je odlikovan križem Pro Ecclesia et Pontifice. Umrl je 4. junija  leta 1923 v starosti 75 let za sladkorno boleznijo in za sklerozo, potem ko je prejel popotnico (sveto bolniško maziljenje in sveto obhajilo) in blagoslov od nadškofa Trama. Papež Janez Pavel II  ga je 12. maja 1996 razglasil za blaženega. Za svetnika ga je v Rimu, 15. oktobra 2006, razglasil papež Benedikt XVl.   Vir: http://www.zivotopisysvatych.sk/filip-smaldone (prevod iz slovaščine: Edi Strouhal).   Z zadnjo beatifikacijo je sv. Filip Smaldone bil razglašen za zavetnika gluhih in naglušnih (god: 4. junij). Zavetnika gluhih in naglušnih sta tudi sv. Frančišek Saleški (god: 24. januar) in sv. Vid (god: 15. junij).    http://www.pgns.si/index.php/content/display/26